Kategorija: Nekategorizirano

Leto gre počasi h koncu. Počasi se že oziramo k novim projektom, željam, sanjam. Toda to ne pomeni, da smo zaspali, da nič več ne gremo na teren, v jame. Kljub deževnemu vremenu nam ostaja še nekaj volje in želje po odkrivanju novega.

Ponovno smo se v večjem številu podali v Koblarjev dol, kjer že nekaj časa skupaj z JOSPDT kopljemo dihalnik na dnu doline. Špranja vedno bolj postaja jama. Trenutno še vedno sledimo steni in upamo, da nam gruščnato/zemljeno pobočje ne bo uničilo dela, ki smo ga že vložili v dihalnik.

Tedenske akcije v Lipiški jami še vedno potekajo, kljub temu, da so zagreti kopači ostali le še trije.

Konec leta je tudi čas, ko hitimo meriti in risati vse tiste jame, ki smo jih med letom našli, pa odkritelji niso ravno zagreti dokumentarji. Tako se je v nedeljo pregledalo in izmerilo dve manjši brezni med Križem in Vrhovljami, čaka pa nas še nekaj jam na Žekencu.

Poleg tega imamo v rokavu skritih še nekaj večjih jam, v katerih potekajo raziskave. Tu predvsem čakamo na močno deževje, ki bi lahko potrdilo (ali ovrglo) naš sum o povezavi z Reko. Ampak tukaj šššš. Bomo lepo molčali in pustili presenečenja za drugič.

6.11.2011 smo se v JD Sežana spet podali na potepanje, tokrat v hrvaško Istro. Namen je bil obiskati jamo Baredine, Feštinsko kraljestvo in Pazinsko jamo.

Naša prva postaja je bila pri jami Baredine. Tu je bilo naše društvo že dvakrat, 10 in 20 let nazaj, jamarji, ki skrbijo za jamo pa so bili naši gostje pri Vilenici. Tisti, ki so torej bili že tukaj, so lahko ponovno stisnili roke starim znancem, ostali pa smo občudovali prelepo urejeno okolico in iznajdljivost pri trženju jame. V 20. letih je namreč iz puste kraške gmajne nastal ličen turistični center z lepo urejeno okolico, presenetili pa so nas tudi z muzejem traktorjev ter hišo, v kateri so predstavljene lokalne obrti. Tu smo se pomudili kar precej časa, dokler nas rahel dež ter čas nista pregnala nazaj na avtobus.

Naša naslednja točka je bila jama Feštinsko kraljestvo. Tukaj se je tudi končala naša sreča z vremenom. Močan naliv je nekoliko skazil naše zadovoljstvo pri premagovanju tistih “150m” do vhoda v jamo. Ampak nismo se dali. Čeprav marsikdo brez dežnika, smo se nekako prebili do vhoda na robu poplavljene vrtače. Jama je v “domači oskrbi”. Zanjo skrbita dve sestri, ki ti še pred ogledom predlagata sodelovanje z društvom: vi meni pare a ja vozim turiste. Jama ni dolga več kot 50m, vendar neizkušenega obiskovalca lahko krožna pot precej zavede. Glede na to, da se nahaja tik pod površjem, je bilo deževno tudi v jami. Poleg tega smo se morali nasmejati tudi naši vodički, ki je z gromkim glasom opozarjala, da se ne sme uporabljati fleša v jami, saj moti netopirje. Če jih njen glas ni zmotil, potem jih nič ne more.

Vsi premočeni smo se nato podali še v Pazin, kjer smo si želeli ogledati še Pazinsko jamo/sotesko. Žal pa so nam eno uro pred našim prihodom sporočili, da ogled zaradi dežja ni mogoč. Tako smo si lahko ogledali le muzej, ki je urejen na gradu ter se podali na večerjo.

Večerja je bila seveda na Slovenskem krasu, v lični Dujčevi domačiji v Škofljah.

Med 29.10. in 1.11.2011 smo se člani JD Sežana udeležili mednarodnega jamarskega srečanja, ki poteka vsako leto v Italiji. Tokrat smo se podali v “majhno” mestece Negrar, ki se nahaja severno od Verone. V bližini se nahaja narodni park Lessinia, po katerem je letošnje srečanje dobilo tudi ime – SpleoLessinia 2011 – in preta al panico.

Vajeni dobre, včasih celo odlične organizacije, smo tokrat ostali razočarani. Organizacija dogodka je bila slaba, prenočišča neurejena, sanitarij praktično ni bilo. Za ekskurzije se ni dalo ugotoviti niti katere in kam so, kaj šele da bi vedel kdo povedat, komu se lahko prijavimo.

Vseeno smo z našo iznajdljivostjo uspeli obiskati tri jame, in sicer Covolo della croce, Rovere Mille (Grotta di Monte Capriolo) in Grotta dell`orso. Kljub megli smo uspeli občudovati tudi Ponte di Veja ter si po golem naklučju ogledali podzemni kamnolom kamnine amonitico rosso.

Predavanj in razstav je bilo manj, kot prejšnja leta, opreme zadovoljivo dosti. Lahko smo si ogledali in preizkusili tudi nove električne luči Scurion, s katerimi lahko narediš beli dan v jami. Ampak tudi cena je temu primerna.

Kljub vsemu se je srečanja udeležilo skoraj 3000 jamarjev. Naslednje leto pa spet 🙂

Fotografije: Jaka Jakofčič

V soboto, 27.8.2011 je v Sežani potekala prireditev ob občinskem prazniku. Jamarji smo svoje delovanje predstavili na stojnici.

21.8.2011 je pred in v Vilenici potekala delovna akcija, na kateri smo člani JDS postorili nekaj vzdrževalnih del na jamarskem domu in infrastrukturi v jami.

Na tokratni delovni akciji se nas je zbralo 18 članov JDS. Dela smo razdelili na površinska in jamska.

Dela v Plesni dvorani:

– montaža kovinske rešetke ob stari ograji
– montaža kovinskih stebričkov za omejitev-ograditev dvorane v vrvjo
– montaža treh kovinskih stebričkov – cevi ob stopnicah za na oder
Kjer je bilo potrebno se je menjalo žarnice reflektorjev.

Na površju se je naredilo:
– montaža nosilcev za gasilne aparate
– pleskanje sanitarij
– barvanje lesenih oken, kovinskih križev oken in vrat
– košenje trave
– obrezovanje odvečnih in suhih vej na drevesih ob poti
– čiščenje nadstrešnice

Po akciji se je in se bo še nadaljevalo čiščenje WC-ja, montaža kovinske rešetke v Plesni dvorani ob stari ograji in betoniranje ob rešetkah ter nasutje z gramozom, montaža vrvi in ušes na stebričke, košenje trave pred jamo.

Dela so potekala ob lepem vremenu in dobri družbi. Posebej zaskrbljeno smo ves čas pogledovali na WCje, kjer je naš »profesionalni malar« izražal svojo umetniško žilico. Ne vem za strop, ampak ploščice so bile čudovito prebarvane. Tudi tokrat se ga bodo čistilci spominjali z grenkim priokusom še vrsto let.

Fotografije: Jaka Jakofčič

Od 12. – 16.8.2011 je pred Vilenico potekal že tradicionalni tabor Kamenmjavček. V petih dneh se je postorilo nekaj del v jamarskem domu pred jamo ter raziskovalo v različnih jamah. Z raziskovanjem/kopanjem se je nadaljevalo v Lipiški jami in Dihalniku v Sežanski smodnišnici.

Fotografije: Jaka Jakofčič

V Koblarskem dolu sedaj že skoraj vsak teden poteka kopalnje dihalnika, ki je postal že precej veliko delovišče. Člani JD Sežana in JOSPD Trst pričakujemo veliko odkritje, saj je temperatura v dihalniku, kljub zunanjim 30 stopinjam Celzija, prijetnih 9 stopinj.

Kopanje poteka kar hitro, saj je material v okolici precej sipek, kar pa pomeni tudi, da morajo imeti stene precej blag naklon, da bodo stabilne. Skalna stena je le na enem vogalu dihalnika in če se kmalu ne bo obrnilo, bomo imeli še precej težav.

Kdo bo prej obupal? Dihalnik ali mi? Kopači smo zaenkrat še zelo zagnani. Ostalo bomo videli sproti.

Fotografije: Jaka Jakofčič

Kratko poročilo ekip:

Danes sva šla z Robertom do Velikih Dimenzij. Prečila sva do okna. Okno se nadaljuje v poševen rov a ta se je kmalu prevesil v brezno. Spregledala sva vrv, ki nam jo je Clavdio pustil višje v jami. Zato sva uporabila kar tisto, ki je visela v Velikih Dimenzijah. Te vrvi pa je le dobrih 60 m in nam jo je kmalu zmanjkalo. Zato sva globino brezna ocenila po posluhu. Ni prav globoko. Tako, da prav takoj ne more priti nazaj v Velike Dimenzije. Upajmo pa da sploh ne pride.

Božo

Pred jamo sem prišel ob 12:30 uri. Nesel sem dva vrtalnika in 4 accu. Nad Wadaleaksom sem vzel še 100 metrco JDS in jo nesel do delovišča na 170m. Po poti sem srečal Roberta in Božota, ki sta se vračala. Od našega delovišča sem šel razopremit brezna (do 20meterce nad Čokoladnim desertom), da smo lahko nato širili. Ob 14:30 sta prišla Stojan in Claudio. Claudio je hitro prišel na delovišče v meandru -170m, nato še Stojan. Širitve sva nadaljevala stopnja 3m, ožina, 6m, in razširila ožino nad 20m breznom. Naslednjič nadaljujemo s širitvami: ožina nad Čokoladnim desertom, 7m-Čokoladni desert in dve ožini pred breznom Velike dimenzije. Akcijo smo zaključili ob 19:30.

Jaka

Fotografije: Jaka Jakofčič

V soboto zgodaj zjutraj smo se odpravili proti Kamniku. Namenjeni smo bili na vrh Velike planine v Domžalsko kočo. Tam se je namreč odvijalo letošnje Srečanje jamarjev 3 dežel. To je bilo tokrat malce drugače, saj je bilo potrebno od parkirišča do koče hoditi kakšne dobre pol ure. Za lenuhe in našo opremo, so organizatorji uredili prevoz s kombijem. Tja smo prispeli z zamudo. Kljub temu, so nas organizatorji počakali z otvoritvenim govorom, za kar smo jim izrazito hvaležni. V koči so nas sprejeli Dane Holcar in njegova soproga ter Vido Kregar. Na hitro so nas pospremili do sob, kjer smo odložili prtljago. In že so nas prosili, naj se jim takoj pridružimo, da pričnejo z govorom. V koči so bili še italijanski jamarji (gruppo Malo in Kraški krti) ter več avstrijskih privržencev (Videž in drugi). Vido Kregar nas je toplo pozdravil v treh jezikih. Zahvalil se je vsem za prihod. Na kratko je razložil potek srečanja. Nato je predal besedo poslanki Državnega zbora Republike Slovenije in podžupanji občine Kamnik ge. Julijani Bizjak Mlakar. Ga poslanka nas je lepo pozdravila in poudarila pomembnost našega dela v raziskovalne in naravovarstvene namene. Povedala je o Veliki planini, ki še dandanes ohranja svoje lepote. Poudarila je njeno pomembnost kot dela občine, ki daje velik prispevek k turizmu. Pozdravila je naš shod, da bomo tako združili naše prijateljstvo in tako v bodoče sodelovali. Pozvala nas je k nadaljevanju in širitvi našega kroga. Po slavnostnem govoru, smo se prijavili. Prejeli smo bone za spanje in jedačo. Takoj so nas postregli z obilno porcijo makaronov in solato iz rdeče pese.

Kmalu za tem so nas povabili na obisk najbližje jame. Seveda smo se odločili da gremo. Do jame Kofce nas je vodil Dane Holcar in Franc Holzer. Do nje je bilo 10 min hoda po lepi gorski stezi. Okrog naše koče so se nizale planšarske koče. Vse naokrog pa so se pasle kravice. Vse je bilo nepopisno zeleno, le v daljavi so se delali črni oblaki. V jamo smo se spustili po vrvi, kjer nas je pričakala gmota gospodinjskih odpadkov. Tamkajšnji jamarji so nam razložili, da so ti odpadki lokalnih prebivalcev, ki so še do nedavnega tam odlagali vso svojo nesnago. Pot smo nadaljevali v rov, kjer nas je čakal prvi in edini spust v brezno. Vse naprej nas je pot vodila po vodoravnem rovu, ki se je končal v manjši dvorani. Tam je bilo mogoče splezati v ožji del, ki se je nadaljeval v ozkem meandru za nekaj sto metrov. Jama ni bila zahtevna, bila je tudi precej topla za gorske razmere. Zaradi sestave kamna in zimskih zmrzali, pa se je kamenje nenehno drobilo in padalo. To je marsikaterega obiskovalca zmotilo, zato so se nekateri hitro vrnili. Res je bilo neugodno, saj se zvok padajočega kamenja, grozno sliši. Še posebej ko visiš v vertikali. Iz jame smo se zadnji vrnili okrog 17.h. V koči je bilo takrat že veselo, saj so se našim jamarjem pridružili tudi jahalci konjev iz sosednje koče. V družbi smo tako pričakali večerjo. Tokrat so nas postregli s toplo in odlično piščančjo obaro, ki je še kako teknila. Po večerji se je v jedilne prostore zaslišal zvok muzike. Nenadoma so vstopili trije muzikantje, ki so igrali na harmoniko, trobento in klarinet. Ti so bili že veselo razpoloženi. Prav kmalu smo veselo zaplesali tudi mi. Po nekaj pavzah, nas je nagovoril Vido Kregar, ki je pozdravil še enkrat vse in podeli priznanje udeležencem. Nato smo večer odplesali do poznih ur. Zbudili smo se v deževnem vremenu, zato smo nedeljski ogled jame preložili. Ta je bila namreč oddaljena 3 ure hoda. V zameno so nam ponudili ogled srednjeveškega Kamnika. Ogledali smo si ga v spremstvu Daneta Holcarja, Franca Holzer in Vida Kregarja. Preden smo se razšli, nas je povabil na praznovanje naslednjega prvega maja v planinah. Po kosilu smo se zadovoljni odpravili proti domu. Na srečanju jamarjev treh dežel smo bili prisotni Branko Pipan, Zdenka Žitko, Flamiano Bonisolo, Vasja in Reni Vadnov.

Fotografije in tekst: Reni Vadnov.

V petek, 20.5.2011, smo se člani ponovno, kot vsako leto, zbrali pred Vilenico, da obeležimo dolgoletno delovanje društva. Tokrat tako, da se poklonimo tistim članom, ki v društvu delujejo največ časa. To so naši veterani, ki do sedaj še niso dobili uradnega priznanja in naziva, ki jim po statutu pripada.

Po statutu društva postane veteran tisti redni član JDS, ki je aktivno sodeloval v jamarskih organizacijah nad 25 let in od tega najmanj 15 let v Jamarskem društvu Sežana. Po podatkih iz društvenega arhiva je takih članov 14 članov.

Vsak od veteranov ima svojo zgodbo in svoj prispevek k jamarstvu in društvu. Vsak od njih in vsi skupaj so bistveno prispevali k razvoju, delovanju in prepoznavnosti društva tako na lokalnem kot na širšem območju. Za njihovo predanost, prizadevnost in nenazadnje vztrajnost v društvu jim ob tej priložnosti izrekamo vso pohvalo in čestitke. Želimo si, da bi svoje delo nadaljevali in bili s tem tudi zgled mlajšim generacijam.

Veterani društva JDS:

• Franc Renčelj, član JDS od leta 1959
• Jožica Milavec, 1961
• Marjo Fabris, 1962
• Jože Coraci, 1968
• Viktor Saksida, 1970
• Ludvik Husu, 1970
• Radivoj Lapajne, 1974
• Branko Pipan, 1976
• Jurij Jaka Jakofčič, 1977
• Edi Fabjan, 1979
• Jordan Guštin, 1983
• Niko Luin, 1983
• Zdravko Grahor, 1984
• Alan Pale, 1985