Po dolgih sedmih letih samote je Skrita jama, ki smo jo Jaka Jakofčič, Albert Ličan in Luka Biščak odkrili januarja 2019, ponovno dočakala naš obisk. Serija sedmih letošnjih intenzivnih akcij ni prinesla le novih podatkov in varnejšega dostopa do jame, temveč nas je nagradila s spektakularnim odkritjem nove Jame nad Orjaki ter začrtala drzne načrte za nadaljnje raziskovanje stropa in zahodne stene Martelove dvorane.
Geološki položaj in skrivnosti Skrite jame
Skrita jama leži na skrajnem koncu kanjona Škocjanskih jam, tik pod stropom zahodne stene Martelove dvorane, približno 110 metrov nad Martelovim jezerom. Gre za fosilni rov, ki predstavlja nekdanjo suho strugo reke Reke. Ker poteka pravokotno na kanjon, domnevamo, da je Reka v preteklosti tekla bolj zahodno, v smeri proti Lokvi, Bazovici in južnemu delu Trsta.
Jama upravičuje svoje ime. Vse od leta 1890, ko so raziskovalci prvič dosegli konec kanjona, se je pred očmi jamarjev skrivala dolgih 120 let. To je presenetljivo, saj je njena vstopna dvorana večja od Velike dvorane v turistični Tihi jami. Pogled nanjo pa je uspešno zastirala specifična konfiguracija terena – 15 metrov visoka vhodna pregrada, ki deluje kot masiven naravni jez.
Kmalu za vhodno dvorano se jama razdeli na dva kraka:
- Južni rov: ravnejši, pravilnih oblik, ki se zaključi z vertikalno poklino z več etažami.
- Severni rov: bolj zavit in razčlenjen z več dvoranami.
Oba rova se zaključita po približno 200 metrih dolžine, vendar močan prepih jasno nakazuje, da se sistem nadaljuje v notranjost. Dno jame je blatno, saj jo ob ekstremnih vodostajih poplavijo stoletne vode. Leta 2019 smo v njej našli naplavljene smeti iz zgodovinske poplave leta 1965, medtem ko je velika poplava februarja 2019 za las zgrešila glavni del jame in verjetno delno dosegla le nižji severni rov.
Opremljanje novega poligona in dokumentiranje Skrite jame
Ponovni dostop do jame se je izkazal za vse prej kot lahek zalogaj. Prvotni vertikalni dostop skozi naravni dihalnik s površja se je namreč delno zasul, ko so leta 2019 obilne padavine razmehčale zemljo, dovoljenja za njegov ponovni odkop pa nismo prejeli.
Vendar nam je letošnje suho poletje šlo zelo na roko. Jaka Jakofčič in Luka Biščak sva se po klasični poti skozi celotni kanjon Škocjanskih jam, pri katerem je potrebno trikrat prečiti Reko, podala na tvegan vzpon preko stare plezalne smeri iz leta 2017, medtem ko je Darijo Pajk pomagal pri transportu opreme in potrpežljivo dežural na dnu Martelove dvorane, pripravljen na pomoč ob morebitni nezgodi.
Akcija je uspela: brez večjih zapletov sva dosegla Skrito jamo in opremila nov, direkten in varen dostop, namenjen naslednjim ekspedicijam v Skrito jamo.
V sledečih akcijah se je ekipi pridružila Jasmina Čeligoj Biščak. Fokus je bil na natančnem merjenju in dokumentiranju za izdelavo podrobnega načrta jame, s katerim bo Skrita jama uradno umeščena na zemljevid Škocjanskih jam.
Sledila je ekspedicija sedemčlanske fotografske ekipe JDS, v kateri smo poleg že omenjenih Jake, Jasmine in Luke sodelovali še Domen Mahne, Klemen Cotič, Tomaž Jančič in Katja Lavrič Mrvar (vsi člani JDS). Skupaj smo posneli kakovostno slikovno in video gradivo za predstavitev Skrite jame javnosti.
Veliki finale: odkritje Jame nad Orjaki in drzni načrti za naprej
Zadnja, sedma akcija, ki je potekala v soboto, 5. septembra 2026, pa je presegla vsa pričakovanja. Jasmina, Jaka in Luka smo se usmerili v plezanje zahtevne prečnice po stiku zahodne stene s stropom Martelove dvorane, gorvodno od Skrite jame.
Med prečenjem izjemnih kapniških oblik, prekritih s čudovito bleščečo belo sigo, smo približno 100 metrov gorvodno od Skrite jame ter 30 metrov nad ogromnimi stalagmiti, tik pred koncem akcije, nepričakovano naleteli na vhod v povsem novo jamo, ki smo jo poimenovali Jama nad Orjaki. Sledil je 20 metrški spust v jamo, hiter pregled široke in prepišne dvorane ter dolg in naporen povratek nazaj na površje.
Tako kakor Skrite jame, tudi te nove Jame nad Orjaki z dna Martelove dvorane z močnimi reflektorji ni mogoče opaziti. Fascinantna konfiguracija terena zato odpira vznemirljiva vprašanja o tem, koliko skrivnosti še skrivajo gornji predeli Martelove dvorane. Pravi izziv namreč šele prihaja. Vse kaže, da ne samo strop – tudi zahodna stena Martelove dvorane še zdaleč ni rekla zadnje besede.
Raziskovanje Skrite jame in Jame nad Orjaki predstavlja še velik izziv. Nadaljnje raziskovanje se obeta tudi s plezanjem in opremljanjem skoraj 800 metrov dolge prečnice. Ta poteka prav po stiku mogočne zahodne stene s stropom dvorane ter vodi gorvodno vse do Hankejevega kanala.
Podzemni svet Škocjanskih jam tako odpira nove, izjemne dimenzije prihodnjega odkrivanja največjega podzemnega kanjona v Evropi.
Luka Biščak, član Jamarskega društva Sežana
