Danes sva z Vasjem premerila nove dele do prve dvorane ter podrobneje pregledala jamo in ugotovila prepih na dveh koncih, vendar je zadeva tam zelo ozka. Ko sva se že skoraj odpravila ven pa je, kot ponavadi v takšnih okoliščinah, nekaj padlo v oči in sva se zakadila v tisto majhno črno špranjo, skozi katero je lepo vleklo. Sledilo je par udarcev z macolo in špico in že je Vasja pomolil glavo v novo brezno, ki je po grobi oceni globoko okoli 10m in to ne z vrha, ampak z nekje vmes, saj se razprostira tudi v višino. In končno tudi jaz lahko rečem, zmanjkalo mi je štrika!
Jutri planiram ponovno akcijo, z namenom širjenja prehoda v novo brezno (zame je še vedno preozko) in pregled le tega, saj drugače ne bom mogel spati in upam na nove prostore nekje spodaj, saj je že v prvi dvorani dovolj zgovorno dno in stene, ki pričajo, da so bile nekoč malo više od tal kot so sedaj.
Foto in tekst: Edvard Gregorčič
