Včeraj, 3.11., smo se kljub dežju odpravili v Devinščine. Najprej sem se spoprijel z ožjim delom pod prvo stopnjo, da je sedaj malo bolj humana. Nato smo pregledali situacijo v rokavu tretje dvorane kjer smo zadnjič širili s Claudiem in ugotovili lep prepih, vendar bolj kot računam v glavi in kar zna potem še program speleoliti pokazati, gre za povezavo z vsaj enim od dveh dihalnikov v bližini jame. Tu gre za približno 12-14m rova, ki se vzpenja in je zavit skoraj kot presta. Podrobneje smo preverili pri kaminčku, v katerega je že radovedne nosnice vtikal Vasja, in ugotovili kar močan vlek zraka. Tu gre čisto v dugo smer, kot prejšnja varjanta in vidi se kamra, vendar kaj več nismo uspeli ugotoviti, saj prehod na vrhu ovira večja skala. Na koncu smo se lotili prečenja brezna proti oknu, za katerega sva s Claudiem menila, da je še najbolj potencialno, da se pride v vzporedno brezno in s tem v nove prostore, globine. Naloga, ki smo si jo zadali, ni najbolj enostavna, saj ni “pametnih oprijemov ali stopenj pa kljub vsemu je uspelo Samotu prečiti več kot polovico (potem mu je zmanjkalo fixov). Ugotovili smo, da v spodnjem oknu na prvi pogled (kolikor se je dalo videti)ne kaže najbolje za nadaljevanje in tako nam ostane še eno okno ,ki pa je kake 4m višje, prav nad prvim oknom. Do njega bo po predvidevanjih nekoliko lažje preplezati, saj izgleda stena malo bolj razgibana. Po 4ih uricah raziskovanja smo se odpravili ven z enakimi odločitvami, da se kmalu vrnemo in premagamo ovire, ki burijo našo radovednost v upanju, da jo potešimo z novimi metri jame. Raziskovala poleg mene še Samo Milanič in Franc Bizjak (JK Temnica).
Edvard Gregorčič
