Leto gre počasi h koncu. Počasi se že oziramo k novim projektom, željam, sanjam. Toda to ne pomeni, da smo zaspali, da nič več ne gremo na teren, v jame. Kljub deževnemu vremenu nam ostaja še nekaj volje in želje po odkrivanju novega.
Ponovno smo se v večjem številu podali v Koblarjev dol, kjer že nekaj časa skupaj z JOSPDT kopljemo dihalnik na dnu doline. Špranja vedno bolj postaja jama. Trenutno še vedno sledimo steni in upamo, da nam gruščnato/zemljeno pobočje ne bo uničilo dela, ki smo ga že vložili v dihalnik.
Tedenske akcije v Lipiški jami še vedno potekajo, kljub temu, da so zagreti kopači ostali le še trije.
Konec leta je tudi čas, ko hitimo meriti in risati vse tiste jame, ki smo jih med letom našli, pa odkritelji niso ravno zagreti dokumentarji. Tako se je v nedeljo pregledalo in izmerilo dve manjši brezni med Križem in Vrhovljami, čaka pa nas še nekaj jam na Žekencu.
Poleg tega imamo v rokavu skritih še nekaj večjih jam, v katerih potekajo raziskave. Tu predvsem čakamo na močno deževje, ki bi lahko potrdilo (ali ovrglo) naš sum o povezavi z Reko. Ampak tukaj šššš. Bomo lepo molčali in pustili presenečenja za drugič.