V soboto zgodaj zjutraj smo se odpravili proti Kamniku. Namenjeni smo bili na vrh Velike planine v Domžalsko kočo. Tam se je namreč odvijalo letošnje Srečanje jamarjev 3 dežel. To je bilo tokrat malce drugače, saj je bilo potrebno od parkirišča do koče hoditi kakšne dobre pol ure. Za lenuhe in našo opremo, so organizatorji uredili prevoz s kombijem. Tja smo prispeli z zamudo. Kljub temu, so nas organizatorji počakali z otvoritvenim govorom, za kar smo jim izrazito hvaležni. V koči so nas sprejeli Dane Holcar in njegova soproga ter Vido Kregar. Na hitro so nas pospremili do sob, kjer smo odložili prtljago. In že so nas prosili, naj se jim takoj pridružimo, da pričnejo z govorom. V koči so bili še italijanski jamarji (gruppo Malo in Kraški krti) ter več avstrijskih privržencev (Videž in drugi). Vido Kregar nas je toplo pozdravil v treh jezikih. Zahvalil se je vsem za prihod. Na kratko je razložil potek srečanja. Nato je predal besedo poslanki Državnega zbora Republike Slovenije in podžupanji občine Kamnik ge. Julijani Bizjak Mlakar. Ga poslanka nas je lepo pozdravila in poudarila pomembnost našega dela v raziskovalne in naravovarstvene namene. Povedala je o Veliki planini, ki še dandanes ohranja svoje lepote. Poudarila je njeno pomembnost kot dela občine, ki daje velik prispevek k turizmu. Pozdravila je naš shod, da bomo tako združili naše prijateljstvo in tako v bodoče sodelovali. Pozvala nas je k nadaljevanju in širitvi našega kroga. Po slavnostnem govoru, smo se prijavili. Prejeli smo bone za spanje in jedačo. Takoj so nas postregli z obilno porcijo makaronov in solato iz rdeče pese.
Kmalu za tem so nas povabili na obisk najbližje jame. Seveda smo se odločili da gremo. Do jame Kofce nas je vodil Dane Holcar in Franc Holzer. Do nje je bilo 10 min hoda po lepi gorski stezi. Okrog naše koče so se nizale planšarske koče. Vse naokrog pa so se pasle kravice. Vse je bilo nepopisno zeleno, le v daljavi so se delali črni oblaki. V jamo smo se spustili po vrvi, kjer nas je pričakala gmota gospodinjskih odpadkov. Tamkajšnji jamarji so nam razložili, da so ti odpadki lokalnih prebivalcev, ki so še do nedavnega tam odlagali vso svojo nesnago. Pot smo nadaljevali v rov, kjer nas je čakal prvi in edini spust v brezno. Vse naprej nas je pot vodila po vodoravnem rovu, ki se je končal v manjši dvorani. Tam je bilo mogoče splezati v ožji del, ki se je nadaljeval v ozkem meandru za nekaj sto metrov. Jama ni bila zahtevna, bila je tudi precej topla za gorske razmere. Zaradi sestave kamna in zimskih zmrzali, pa se je kamenje nenehno drobilo in padalo. To je marsikaterega obiskovalca zmotilo, zato so se nekateri hitro vrnili. Res je bilo neugodno, saj se zvok padajočega kamenja, grozno sliši. Še posebej ko visiš v vertikali. Iz jame smo se zadnji vrnili okrog 17.h. V koči je bilo takrat že veselo, saj so se našim jamarjem pridružili tudi jahalci konjev iz sosednje koče. V družbi smo tako pričakali večerjo. Tokrat so nas postregli s toplo in odlično piščančjo obaro, ki je še kako teknila. Po večerji se je v jedilne prostore zaslišal zvok muzike. Nenadoma so vstopili trije muzikantje, ki so igrali na harmoniko, trobento in klarinet. Ti so bili že veselo razpoloženi. Prav kmalu smo veselo zaplesali tudi mi. Po nekaj pavzah, nas je nagovoril Vido Kregar, ki je pozdravil še enkrat vse in podeli priznanje udeležencem. Nato smo večer odplesali do poznih ur. Zbudili smo se v deževnem vremenu, zato smo nedeljski ogled jame preložili. Ta je bila namreč oddaljena 3 ure hoda. V zameno so nam ponudili ogled srednjeveškega Kamnika. Ogledali smo si ga v spremstvu Daneta Holcarja, Franca Holzer in Vida Kregarja. Preden smo se razšli, nas je povabil na praznovanje naslednjega prvega maja v planinah. Po kosilu smo se zadovoljni odpravili proti domu. Na srečanju jamarjev treh dežel smo bili prisotni Branko Pipan, Zdenka Žitko, Flamiano Bonisolo, Vasja in Reni Vadnov.
Fotografije in tekst: Reni Vadnov.