V nedeljo, 7.4., smo imeli spet to srečo, da smo se lahko spustili v Labodnico. Jamo, tik za slovensko-italijansko mejo, ki doseže podzemni tok Reke na nadmorski višini 12m. Celotno brezno, globine 329m je opremljeno z jeklenimi lestvami, kar naredi jamo dostopno za vsakega z nekaj korajže. Vanjo smo zato peljali tudi jamarsko šolo. Pretok Reke, ki so jo želeli uporabljati za pitno vodo za Trst že za časa Avstro-Ogrske, je znašal 15m3/s, kar je pomenilo 15m višji vodostaj, kot običajno. Ravno zaradi tega je na dnu jame namesto bučanja Reke bila tišina jezera. Seveda ne dolgo. Ker je jama odprta le prvo nedeljo v mesecu, smo okusili, kaj pomeni “jamski turizem” v neturistični jami. Za nami je namreč v končno dvorano prišla še ena skupina, na poti ven pa smo srečali še eno, sestavljeno najverjetneje iz skavtov ali kaj podobnega. Bledi obrazi praktično še otrok, oprema in nesposobnost umikanja ter rinjenja mimo v najožjih delih pove svoje. Jamarstvo tako izgubi svoj čar. Pa tudi umirjenosti, ki jo navadno doživiš v jami, tukaj ni več.
Foto: Jaka Jakofčič