Medklubsko sodelovanje treh primorskih jamarskih društev – Jamarskega odseka Slovenskega planinskega društva Trst, Jamarskega društva Sežana in Jamarskega društva Danilo Remškar Ajdovščina – je obrodilo sadove. Marca 2011 so namreč odkrili še en dostop do podzemnega toke reke Reke v Jami Sežanske reke pri Orleku. Ob prihodu do Reke pa so našli vrvi in kaj kmalu ugotovili, da so pravzaprav prišli v Brezno v Stršinkni dolini.
Jama
Jama leži v neposredni bližini vasi Orlek pri Sežani; od Brezna v Stršinkni dolini, kjer so sežanski jamarji dosegli podzemni tok reke Reke leta 2003, je oddaljena približno 300 metrov v smeri vzhod. Vhod v jamo leži v plitvi vrtači, v kateri sta Caludio Bratoš in Stojan Sancin že pred leti kopala nekaj dihalnikov, izmed katerih je bil perspektiven ta, danes imenovan Jama Sežanske reke.
Jama je nastala v dobro zakraselih apnenci kredne starosti sežanske formacije. Za razliko od večine jam na Krasu so kapniške tvorbe v tej jami prej izjema kot pravilo. Jama je v splošnem niz zaporednih brezen, ki so med seboj ločena s kratkimi in ozkimi meandri, v katerih je viden vodni kanal. Po stenah brezen je lepo ohranjen jamski skalni relief v številnih oblikah. Najpogostejše so fasete in žlebiči; pogosto pa so v stenah lepo vidni rudisti. Fini sedimenti, po domače blato (tako »fljaskasto«, kot Nutella) se v zgornjih delih praviloma ne pojavljajo, temveč od 100 metrov globine dalje. V teh globinah so zelo pogosti tudi vermikuliti.
Objektivne nevarnosti, ki preži na jamarje, to je padajoče kamenje, je v jami relativno malo. Ta nevarnost je na nas prežala na globini med 40 in 50 metrov, kjer je na vrhu brezna bila plat breče. Kapljajoča voda in drsanje vrvi sta botrovala padanju kamenja, kar pa smo rešili s »čistilno akcijo«.
»Brezno velike dimenzije« se odpre približno 100 metrov nad Reko, in do tam tudi segajo poplavne vode, kar smo videli po listju in organskem materialu. Brezno nas privede do velikega stožca iz finih, nesprijetih delcev. Reki pa sledimo od pritočnega jezerca do odtočnega jezerca. Vmes teče med brzicami (te ustvarjajo močno bučanje) in ponikne pod nizek strop in med podornim kamenjem.
Kako smo se spopadali z jamo
Skupne akcije med Jamarskim odsekom Slovenskega planinskega društva Trst so se pričele junija 2010. A takrat je bila za Claudiem Bratošem in Stojanom Sancinom v tej jami že dolga in trnova pot. Ne vemo točno, koliko akcij in koliko ur sta preživela v jami, vendar lahko ocenimo, da sta skupaj opravila okrog 200 akcij in 1600 ur.
Skupne akcije so bile tedenske, z izjemo poletnih počitnic med julijem in septembrom. A počitnice so bile bolj kot ne prisilne. Claudio je namreč doživel neljub dogodek, ko se mu je del podora nevarno približal. To je bilo pred predelom, imenovanim Alpe. Takrat je poslal zanimiv mejl: »Petek sva se s Stojanom mudila v Orleškem dihalniku. Razširila sva stransko ožino in s tem si pridobila prostor za odlaganje materijala. Zatem sva se lotila sirjenja meandra, napredovala sva za pet metrov, ta se ne spremeni, razširitve ni se na obzorju. Ko sva se vračala, Stojanu je spodrsnila noga in zatem nevarno udaril v nestabilno kamenje, podor se je premaknil in skoraj zasul prehod, prekopal sem materijal in v strahu zlezel na površje. Ko sva šla v bar in pila zelo dobro pivo in občudovala zaton, sem se samega sebe vprašal, veliko sem jamaril, vedno sem imel srečo, sem se vedno vrnil na površje. ….. Prišel sem do zaključka, take podvige prepuščam mladini. Orleški dihalnik me ne bo več videl!«
Človeške zaobljube imajo kratek vek trajanja. Zaobljube speleoholika pa še krajši. Po jesenskih poplavah je Božo dobil nov mejl: »Kot ste videli, ta glavni dihalnik je divjal da je bilo strah…. drugi teden bom nastavil električni kabel do delovišča, nabavil sem si celoten materijal za stabilizacijo podora, imam zelo dober generator in vsa orodja za stvar speljati do konca, pisal sem tudi Jakotu. Claudio.«
Korajžo smo tako kmalu znova zbrali, podor pa sanirali z materialom za zidarske odre. Sledile so Alpe in mukatrpno delo v njih. Ozek, vodoraven meander. Nekateri si bomo ta del zapomnili po trebušnjakih, ki smo jih delali, ko smo prekladali vedra, polna težkega apnenca. Pod Alpami je sledila ena izmed ad – hoc akcij, ki jo je na vrat na nos sklical Robert Rehar. Na nočni akciji konec novembra 2010 se nas je zbralo kar devet, ko smo vsi verjeli Robertu, da gremo na Reko. A več kot kopanja v breznu, pod Alpami (katere smo sicer osvojili in prečkali prejšnji dan), nismo prišli. Kljub vsemu pa je bila lepa akcija. Sledilo je lepo in marljivo delo ter Wadaleaks z največjim in najširšim delom jame, okrog 40 m globokim breznom. Nato je bilo tako, da so radovedna srca Ajdovcev rinila naprej, kleni Kraševci pa so počasi širili ožine, da so danes dostopne vsem.
27. decembra 2010 je bil še en nočni skok. V jamo smo šli okrog 21. ure, ven pa smo prišli okrog 3. ure zjutraj. Na začetku je akcija skoraj padla v vodo, saj smo na dnu pogruntali, da nimamo vrtalnika. Vso opremo za širjenje nam je pripravil Claudio. Zato nismo vedeli, kaj je kdo nesel. Robert je splezal ven in se čez 45 minut, na srečo, vrnil z mašinco. Ta čas sem izmeril od dna, pa čez velik šaht in še naslednjo stopnjo. Božotovi spomini: »Širjenje z Reharjem in macolo je res poezija. Na vrsto za macolo prideš vsako uro za 5 minut. Prišli smo skozi ožino. Rehar se je spustil v okroglo brezno (fi 3 m) okrog 10 m. Tam je nov meander pa takoj ožina, spodaj šaht 30 m. Prepiha malo. Ožina, kjer se je Robert ustavil, je prehodna v eni akciji. Slišalo se je da kamen pade v neko vodo. Verjetno tolmun. Vrnitev je bila za nekatere pravi križev pot. Težka baterija in ožine so iz Kevina stisnile zadnje kalorije…«
Novo leto se je za Claudia začelo precej ozko in neudobno. Meander, nekoliko globlje od 100 m, ga je namreč tako namučil, ga je poimenoval Esesovski meander. Potem je šlo lažje in globlje. Ekipe so na naslednjih akcijah že slišale šum vode.
Božo (ob akciji 19. – 20. 2.2011): »Prvotno planirana ekipa se nam je močno osula. Naprej sta šla Zdenka in Boni. Sta skoraj že razširil ožino. Nato sva prišla se jaz in Blaž. Že tam, kjer sva se ustavila z Davidom zadnjič, je bilo iz globine slišat šumenje. Po mojem ni bilo šumenje jesenskega listja. Niti ne prepih. Upam si stavit, da je bil slap oz. voda. Razširili smo ožino bolj za silo, ker sem vzel slabo baterijo. Spustilo smo se okrog 10 m, nato sledi ožina nad 30 m globokim šahtom – ocenjeno po posluhu. Dela je za eno akcijo. Šumenje se še bolj sliši. Ven smo odnesli vse baterije. Zdenka in Boni sta slišala en čuden zvok. Ne vesta, kaj bi lahko bilo. Zdenki se je zdelo kot bi se odlomila skala. V jami sem videl belega kukca. Prava jamska žival. Ožine razširjene 15.2 in 19.2 bi bilo rahlo za sfrizirat.«
Sprva torej misleč, da so to šumenja v glavi. A resnica je bila vedno bližje. Ker je bilo šumenje tako močno, smo mislili, da je slap. Velik slap. Potreben je bil le še desert. In ta je bil Čokoladni. »Čokoladni desert (4. marec 2010) je bil bolj čokoladna mučilnica. Poslušala pa sva najdaljše odmeve, kar jih pomnim. Ma prišla sva skozi in se znašla v oknu sredi brezna velikih dimenzij (Claudio smo le dočakali tvoje velike dimenzije). Kamen pade v blato 60-70 m nižje. Vodni tok pa je tako po občutku še globlje. Spodaj je močan tok ni nek studenec. Tudi midva sva enkrat slišala eno čudno bobnenje, kot bi se valila skala ali hlod po vodi. Slaba novica je, da je kolikor sva videla brezno, v blatu. Imela sva le 10 m vrvi, zato sva šla ven. Za vrnitev sva rabila dve uri in pol. Fotke so bolj švoh. Ma glede na to, da se na Canonu zaradi blata ni videl niti ekran, so še fajn. Šumenje reke je tako lepo, da si ga bom posnel, si ga bom vrtel, ko ne bom mogel zaspat«. Dvoma nato ni bilo več. Lepe sončne nedelje se je trojica (Claudio, David in Rosana) odpravila v jamo. Kot je dejal Claudio: »Samo uživat«. In smo šli. Nepopisno veselje. Končno! A kaj, ko potem človek najde v jami vrv. In vidi, da je ploščica od »Sežane«. No, ja, se pač zgodi. Imamo pa sedaj jamski sistem! Prišli smo v eno izmed stranskih dvoran Brezna v Stršinkni dolini, vendar tega že pri začetku raziskovanj nismo vedeli, saj nismo imeli natančnega načrta Stršinkne. Slapa sicer ni bilo, bile pa so brzice, preko katerih teče reka. Po navdušenju nad odkritjem je bil potreben oddih izdelava načrta. Raziskave v jami pa se nadaljujejo, saj je potrebno raziskati vse prehode v delu jame, kjer je tok Reke. Pri vsem tem ne gre pozabiti tudi številnih drugih, mogoče malenkostnih opravil v jami, ki pa so bistveno pripomogle k dostopu. Med njimi je prav gotovo postavitev klamf.
Kdo smo bili
V jami nas je delalo precej. Natančna statistika, ki smo jo vodili, je jasna. Od 17. junija 2010 do 8. aprila 2011 je bilo opravljenih 55 akcij. K temu je potrebno prišteti še 200 akcij Stojana in Claudia izpred let. Skupaj torej 255 akcij, kar pomeni več kot 1000 delovnih ur, skupno število akcij pa je 567. V jami je sicer delalo in raziskovalo 21 jamarjev in jamark. V tabelah so prikazani statistični podatki, ki jih vestno in predano ureja Jaka. Ureja jih tako natančno in z občutkom, kot se spopada z ožinami… Vsak od jamarjev in jamark je predstavljal pomemben del v celotni zgodbi. Kljub vsemu pa po aktivnosti daleč najbolj izstopata Claudio in Stojan. Jamarji JO SPD Trst: Claudio Bratoš, Stojan Sancin in Dean Zobec; jamarji in jamarke JD Sežana: Sara Bensi, Bonisolo Flamiano, Rosana Cerkvenik, Jordan Guštin, Jaka Jakofčič, Jure Jakofčič, Emil Kariž, David Maver, Bogdan Opara, Andrej Peca, Jasmina Rijavec in Zdenka Žitko; jamarji JD DR Ajdovščina: Matej Blaško, Klemen Cigoj, Blaž Kodele, Kevin Krečič, Robert Rehar in Bogomir Remškar. Pri vsem skupaj ne gre zanemariti tudi hitre in obsežne komunikacije. Skupaj se je dopisovanj, članov na internetnih straneh društev, evidenc in ostalega nabralo kar za 220 strani! Ne, seveda ne bomo printali. Samo za digitalni arhiv…
Znano je, da so jame tudi prostor, kjer se človek lahko poglobi vase in odkrije svoj potencial. Tudi »wajdovski« slavček Božo se je v jami poglobil vase in nastala je čudovita pesnitev:
Reki…
Krasna si, kalna hči temin
brdka v temni si lepoti,
ko ti nepredirnih globočin
jamarjev luč ne zmoti,
krasna si, hči temin!
Tvoj tek je živ in je težak,
kot hod jamarjev v globine;
in temna si ko jamski zrak,
in glasna si, kot kletvica
jamarske te mladine –
krasna si, hči temin.
Rad gledal bi v valove temne,
valove te nedosegljive;
črnina škocjanskih kamenin
vrtoglavost kačnih teh globin
lepo se v njih je zlila;
na rosah kapnika belega
na rosah ponvic Krasa našega
lepoto to si pila-
krasna si, hči temin!
Ti meni si predraga tujka!
Ko z vremskih prišumiš dolin,
od Snežnika se mi zdiš poslanka,
nesoča Hrvaške mi pozdrav-
Bog sprimi te tu sred globin!…
Kako poznano, prijazno šumljaš,
kako udomačeno curljaš,
ko po površju še pot imaš!
A ko prideš v globine,
zakaj se te črna skrivnostnost prime?
Kaj nevidno lezeš in počasi,
zakaj skrivaš kaj tvoj dom krasi?
Težko se ločiš od svetlovja,
bojiš se jam temovja?
Mar veš, da tečeš pod grobovi,
grobovi slovenskega domovja?
Opojno samoto tu trpiš!
V tej samoti otožna in počasna,
podzemlja sužnja se mi zdiš,
a še kot sužnja – krasna!
Krasna si, kalna hči temin,
brdka v temni si lepoti,
ko ti nepredirnih globočin
jamarjev luč ne zmoti,
krasna si, hči temin.
Pa oh, sreča tebi se obeta
obisk neznan, obisk zagnan;
priplazil iz toplega površja,
skoz labirint ožin,
čez globoka ta se brezna-
sreča, da daleč ni ta dan!
Nad tabo čelke luč,
krog tebe pa jamarskega smeha ploha
častilcev tvojih joka
in blisk in krik, čela vroča!
Tod sekla štrike bodo jekla,
in ti mi boš še bolj kalna tekla,
znoj naš te pojil bo,
sreča naša te grela bo!
Takrat se spomni, kalna Reka,
kar jamarsko ti srce naroča:
Kar bode shranjenih voda
v oblakih tvojega neba,
kar vode v tvojih bo teminah,
kar bode v strašnih je globinah,
vse prišparaj za kak dan,
nikar ne vzkipi v tok strašan!
Ne preženi jamarjev z bregov,
gostoljubno obisk naš trpi,
nikar častilce blatne, ne utopi
na dno razpenjenih valov!