Pomen jamarjev pri iskanju vodnih virov na Krasu
Podoba kraškega borjača s štirno, v katero se preko žlebov steka padavinska voda s strehe, je verjetno vsakomur poznana. Mlajšim generacijam (predvsem pa tistim, ki prihajajo) ter manj poučenim obiskovalcem Krasa, je samoumevno, da priteče voda iz pipe ob vsakem trenutku. Vsem pa ni znano, da so bile kraške štirne še pred dvajsetimi leti skoraj edini vir pitne vode na Krasu. Pa tudi tisti, ki smo pomanjkanje vode občutili, pogosto pozabljamo, kako dragocena dobrina je voda.
Da bi lažje razumeli pomen vodne oskrbe, se je potrebno ozreti nekoliko v preteklost. Leta 1869 je imela Sežana 1071 prebivalcev. Njena vloga se je začela povečevati z izgradnjo ceste, kasneje pa še južne železnice Dunaj – Trst leta 1857. S tem je dobila nove funkcije, ki so povečevale možnosti za zaposlovanje izven kmetijstva, spodbujale pa so tudi rast prebivalstva. Leta 1952 postane Sežana mesto. S tem se je začela razvijati industrija (obrati tekstilne industrije, kovinska, elektrotehnična, kemična, lesna, mesnopredelovalna industrija ter tovarna kmetijske mehanizacije). Obmejna lega je pogojevala tudi razvoj številnih prevozniških in zunanjetrgovinskih podjetij ter ustanovitev prometnega terminala. Neposredno zaledje slovenskih in italijanskih obalnih mest pa je omogočalo tudi razvoj izletniškega in stacionarnega turizma. Nove zaposlitvene možnosti so torej privabljale delovno silo, leta 1991 je bilo v Sežani 49% priseljenih, skupno število prebivalcev pa je bilo 4866 (Slovenija: pokrajine in ljudje, 1998).
Z razvojem gospodarstva se je izboljšal življenjski standard. Končna posledica vsega tega pa je bila potreba po večjih količinah pitne vode. Družbenim dejavnikom pa se je vsakih nekaj let pridružil še naravni. To so bile suše. Problem z vodno oskrbo je postajal vse bolj očiten v začetku 50. let, predvsem z začetkom obratovanja bolnišnice in mlekarne. V 50. letih 20. stoletja se je z vodo iz vodovodov oskrboval le manjši delež prebivalstva. Večinoma so se oskrbovali z vodo iz cistern, kapnic ali lokalnih vodnih izvirov. Na območju Krasa sta bili le dve vodovodni napravi. Med prvo svetovno vojno je bil zgrajen vodovod za severozahodni del Krasa v bližini fronte. Del tega je bil usmerjen tudi proti Sežani. Glavno zajetje za ta vodovod pri Stranah pod Nanosom so Italijani leta 1928 preusmerili proti Postojni, zato je začelo vode primanjkovati, 2/5 vodovoda (od Komna do Opatjega sela) so tako izključili iz uporabe. Zaradi velikega primanjkovanja vode so bili Italijani leta 1930 primorani zgraditi priključek na tržaški vodovod pri Opčinah. Zaradi usihanja ostalih vodnih virov je bila Sežana vedno bolj navezana na dobavo vode iz Trsta. Potrebe po vodi pa so seveda naraščale tudi v Trstu. Tako je Trst v času suše v poletnih mesecih enostavno zaprl dovod vode. Sežana in okoliško območje sta tako ostala brez vode. Kraji ob cesti Hrpelje – Podgrad so se oskrbovali z vodo iz istrskega vodovoda (Ekonomsko – družbeni problemi sežanskega okraja, 1953).
Konec 60. in v začetku 70. let prejšnjega stoletja se je torej o vodni oskrbi vedno glasneje govorilo. Tudi v jamarskih krogih. Vodnogospodarska sekcija iz Nove Gorice je poskusno črpala vodo v jami Dolenci, vendar so bile količine vode preskromne (Kraški vodovod Sežana).
Drčo jamo in Dolenco jamo so jamarji sežanskega društva raziskali že leta 1963 pod vodstvom takratnega predsednika Jamarskega društva Sežana Jožeta Gustinčiča. Domačini so nameravali vodo iz teh dveh jam uporabljati v gospodinjske in kmetijske namene (za napajanje živine). Težava je bil le denar za vodno črpalko in rezervoar. Z barvanjem je bilo namreč že prej dokazano, da je voda povezana z Reko (M.T.,1974). Za razliko od Reke pa je bila ta voda čista. Dodatna vzpodbuda je bila tudi ta, da so se vodne zaloge po črpanju izredno hitro obnovile.
Člani Jamarskega društva Sežana so se nato dogovorili, da si ogledajo in raziščejo Drčo jamo v neposredni bližini Brestovice. V jamo so se 25. avgusta 1974 spustili Stane Henigman, Stane Jankovič, Jože Pahor in Viktor Saksida. Na globini 52 metrov so prišli do vode in ugotovili, da je globina vode od 11 do 13 metrov. Za raziskovanje vodnih delov jame so se nato povezali s potapljači. Pri naslednjih akcijah so tako sodelovali potapljači Potapljaške sekcije Jamarske zveze Slovenije. 25. maja, 8. junija in 6. julija 1975 so se v jamo spustili Marko Kraševec, Bogdan Kovač, dr. Boris Sket in inž. Renato Verbovšek. Ugotovili so, da gre za večjo količino vode, ki je povezana s tekočo vodo.
Še večji uspeh pa je sledil 13. septembra 1975, ko sta se v jamo potopila Marko Kraševec in Bogdan Kovač. Potopila sta se 30 metrov v notranjost sifona. Marko Kraševec je na globini 15 metrov našel človeško ribico.
Dokazi teh raziskovanj so v kasnejši fazi služili za odločitev, da so se začele raziskave z vrtinami. Konec leta 1975 so stekle priprave za prijavo raziskovalne naloge.
Leta 1980 so jamarji in dokončno geologi raziskali kraške vodne tokove pri Brestovici pri Komnu, ob mejnem prehodu Klariči.
V naslednjih letih so naselja in prebivalci Krasa postopoma dobili tako dragocen vodovod.
Dolenca jama
Že nekdaj so starejši prebivalci Brestovice pri Komnu in okoliških vasi pripovedovali, da naj bi se na Krasu nahajale jame, v katerih je voda. Leta 1953 so v Sloveniji potekale raziskave na več območjih, tudi na Komenskem Krasu, kjer se zahodno od vasi Brestovica nahaja Dolenca jama.
Vodnogospodarska sekcija iz Nove Gorice je na teren poslala svoje raziskovalce, ki so meseca avgusta opravili poskusna črpanja vode iz jame. Ugotovili so, da je vode odločno premalo za resno črpanje. Jama ima stalen dotok, a je količina vode premajhna.
Leta 1973 so si štirje člani društva ogledali vhodno brezno in se spustili do globine devetih metrov. Raziskovanje jame so nadaljevali do sifona. Na dnu jame so opazili večje podorne bloke, na stenah pa sledi vode.
Drča jama
Po ogledu jame Dolenca so se jamarji Jamarskega društva Sežana dogovorili in odločili, da si ogledajo še Drčo jamo, ki se prav tako nahaja v neposredni bližini Brestovice.
Prva raziskovanja v jami so bila že leta 1963, ko so se vanjo spustili jamarji in naleteli na vodo. Z metanjem kamenja so ocenili globino vode približno osem metrov, vendar je kamen padel na eno izmed skalnih polic. Leta 1973 so se ponovno odpravili v jamo. Začeli so s spustom po strmem rovu, ki se na 8,5 metrih prevesi v 60 metrov dolgo drčo. Pri sestopu na dno jame so ugotovili, da se rov z naklonom 48° nadaljuje v sifonu.
Nadaljnje raziskovalne akcije v Drči jami so potekala leta 1975, ko so jamarji organizirali kar tri akcije, in sicer 25. maja, 8. junija in 6. julija. Za raziskovanje so na pomoč poklicali potapljače Potapljaške sekcije Jamarske zveze Slovenije, ki so bili člani Društva Proteus. V jamo so se spustili Marko Kraševec, Bogdan Kovač, dr. Boris Sket in inž. Renato Verbovšek. Pri teh akcijah so sodelovali še Raziskovalna in vodna skupnost Socialistične Republike Slovenije, Geološki zavod Socialistične Republike Slovenije in nekateri tuji strokovnjaki. V jami so bile opravljene osnovne hidrološke, speleološke, geofizikalne in druge raziskave. Ugotovili so, da je na globini 52 metrov možen dostop do 32 m2 vodne površine. Poleg vode je bila v jami l3. septembra 1975 najdena človeška ribica in rakci vrste Troglocaris. Na tej akciji sta se v jamo odpravila Marko Kraševec in Bogdan Kovač.
Z barvanjem toka Reke je bilo v 80. letih ugotovljeno, da je voda iz Drče jame povezana z Reko (M.T.,1974).
O teh časih pa pravi član Jamarskega društva, gospod Viktor Saksida takole: »Že stari ljudje so veliko govorili o jamah in tudi o vodi v njih. V meni se je vzbudila želja, da bi si te podzemeljske lepote tudi ogledal. Vedno sem bil prepričan, da je v ljudskem izročilu nekaj resnice. Že leta 1953 so tekle raziskave na velikem področju Slovenije, med drugim tudi v Brestovici na Krasu, ki je s 54 m nadmorske višine najnižji kraj v naši občini in kjer so domačini pravili, da je v ondotnih jamah precej vode. Raziskovalci Vodnogospodarske sekcije iz Nove Gorice so poskusno črpali vodo v jami Dolenjci in ugotovili, da je tam vode manj kot 7 l/sek, kar je bilo odločno premalo za resno črpanje vode.
Kasneje smo se člani Jamarskega društva iz Sežane dogovorili, da si ogledamo še drugo jamo: Drčo jamo v neposredni bližini Brestovice in jo raziščemo. Prvič smo se spustili v jamo 25.8.1974 in to Stane Henigman, Stane Jankovič, Jože Pahor in jaz. Ko smo prišli v globino 52 m, smo prišli do vode in ugotovili, da je je okoli 8-12 m2 in od 11 do 13 m globine in da se nadaljuje še v neznano smer. To so bili prvi znaki, ki so kazali, da je treba z raziskovanjem nadaljevati. Zato je bilo potrebno angažirati sposobne potapljače, ki smo jih našli v članih Potapljaške sekcije pri Jamarski zvezi Slovenije. Sledile so akcije 25.5., 8.6. in 6.7.l975. V teh akcijah so sodelovali potapljači Marko Kraševec, Bogdan Kovač ter dr. Boris Sket in ing. Renato Verbovšek. Ugotovljeno je bilo, da gre za večje količine vode, ki je v zvezi s tekočo vodo. Peta akcija, ki je bila 13.9.1975, je obrodila še dodaten uspeh. Po skupaj eno uro in šestnajst minut trajajočem raziskovanju sifona obeh potapljačev Marka Kraševca in Bogdana Kraševca, ko sta se podala do 30 m v notranjost sifona, je bila največja senzacija ta, da je Marko ulovil človeško ribico na približno petnajstih metrih globine ter jo prinesel na površje. Sama najdba človeške ribice bi bila samo dokaz, da je voda zdrava, pitna; zanimivost pa je, da je bila ujeta v globini, ki je dejansko pod morsko gladino.
Tudi ti dokazi so potem služili za odločitev, da gremo v raziskovanje še z vrtanji, ki naj bi jih opravil Geološki zavod SR Slovenije iz Ljubljane.”
