Čukova jama
Po podatkih, ki se nahajajo v Katastru Jamarske zveze Slovenije je Čukovo jamo leta 1959 registriral Inštitut za raziskovanje krasa. Avtor zapisnika je Leben, dodan pa je tudi načrt jame do globine 133,5m. Jama pa je bila seveda poznana že prej. V italijanskem katastru je zabeležena pod številko 1640. Dokumentiran je obisk jame iz leta 1957, ko so se vanjo spustili sežanski in tržaški jamarji. Globino jame so takrat ocenili na 140m. V jamo so kasneje jamarji le redko zahajali, saj je bila tehnično prezahtevna za takratno tehniko hoje po jamah z lestvicami.
Leta 2006 se je v Jamarskem društvu Sežana pojavila želja, da bi imeli za kondiciranje opremljeno globlje brezno. Zaradi lege blizu Sežane, lahkega dostopa ter relativno velike globine za to območje, je bila za to izbrana Čukova jama. Na prvih akcijah smo predvsem spoznavali jamo ter iskali primerno smer opremljanja. Jamo se je najprej opremilo do globine 60m in kasneje do 120m.
Že pri prvih obiskih smo opazili, da je v jami močan prepih. Z vsako naslednjo akcijo smo prodirali globlje v podzemlje. Na tretji akciji smo našli dvorano, ki je na načrtu ni bilo vrisane, na četrti akciji pa smo dosegli navidezno dno jame na globini 140m. S sledenjem prepiha se je 12. novembra 2006 odkrilo špranjo, ki smo jo čez teden dni razširili ter odkrili novo, približno 50mgloboko brezno. Ker je jama postajala vedno globlja, smo konec leta preopremili vhodno brezno, ter jamo ponovno izmerili do globine 70m.
novo, približno 50m globoko brezno. Ker je jama postajala vedno globlja, smo konec leta preopremili vhodno brezno, ter jamo ponovno izmerili do globine 70m.
Resneje smo z raziskovanjem jame pričeli v letu 2007. Junija smo preopremili notranje brezno ter izmerili stranski rov. Med preopremljanjem smo našli novo stransko brezno, katerega globino smo ocenili na 70m. Jama nam seveda ni dala spati. V klubu smo si še večkrat ogledali star načrt ter končno ugotovili, da smo ga do sedaj slabo interpretirali. Tam, kjer smo mislili, da je konec stare jame, so bili dejansko že novi deli. Dno, ki je narisano na načrtu pa smo ponovno odkrili šele junija. Seveda se tega takoj nismo zavedali, saj smo že takoj ob najdi, brezno ki je bilo po načrtu globoko 20m poglobili na 70m. Ocenjena globina jame je zaradi te majhne ugotovitve že presegla 200m.
Akcije so si nato sledile vsak konec tedna in na vsaki nam je zmanjkalo vrvi. Da bi se v jami lažje znašli, smo prehode poimenovali. Imena so nam kasneje pomagala pri določanju točk srečanja, ko je več skupin raziskovalo na različnih mestih v jami. Ker nam je na vsaki akciji zmanjkalo opreme in smo za pritrdišča uporabljali že kar pomožne in stopne zanke, smo morali pred nadaljevanjem raziskovanja jamo preopremiti. Najprej smo preopremili Napačno luknjo in Psihično pripravo ter se spustili v brezno, za katero je na prejšnjih akcijah zmanjkalo vrvi. Na dnu brezna je bilo ponovno potrebno premakniti nekaj kamenja, da smo se lahko skozi Odtok prebili doŠporkerije.
Seveda izbira imena ni bila težka. Že sam vhod v brezno spominja na blatni lijak. Zelo ozek blatni lijak. Brezno se po nekaj metrih razširi, na dnu pa smo ponovno obstali pred neprehodno ožino. Po padajočem kamenju sodeč, nas je na drugi strani čakalo novo, kar precej globoko brezno. Dišalo je že po vodi…
24. junija 2007 so v jami ponovno delovali dve ekipi. Prva je izmerila Stransko brezno, druga pa je širila ožino na -250m. Toda ožina se ni dala tako zlepa. Po tem, ko smo zvili špico, smo morali priznati poraz ter se vrniti na površje.
7. julija 2007 je preboj končno uspel. Za to se moramo predvsem zahvaliti kamnoseškim tehnikam lomljenja kamenja, saj nam je špic že počasi zmanjkovalo. Za ožino se je skrivalo 45m globoko brezno, ki se konča z dvorano, v kateri je veliko ilovice. Ocenjena globina jame je bila med 280 in 300m. Kasneje, ko nam je uspelo jamo izmeriti smo ugotovili, da smo precej precenili globino zadnjega brezna. Sprva 45m se je izkazalo, da je le 20m. Tako je končna globina jame danes 250m. Še približno 100m nad podzemnim tokom Reke. Če ga bomo dosegli nihče ne ve, saj prepiha v jami ob poplavah nismo spremljali. Je pa to vsekakor naloga naslednjih raziskovanj, ki v jami še vedno potekajo.
Kljub temu da Reke (še) nismo našli pa je Čukova jama s to globino postala tretja najgloblja jama na Krasu in si to mesto deli z Lipiško jamo.
