Brezno v Stršinkni dolini
Vse se je začelo leta 1997, po obilnih padavinah. Takrat smo z večjim zanimanjem začeli iskati številne dihalnike. Poleg že znanega dihalnika/jame Kanjaduce, smo dobili še številne druge, med katerimi je največje zanimanje vzbudil dihalnik v Čičarjevi dolini pri kraju Orlek. Še isto leto smo ga odkopali do globine 2,5 metra.
Leta 1998 se je nadaljevalo s strojnim izkopom, vendar so bila dela, zaradi pomanjkanja zanimanja, delovne sile in vsestranskih vsipov materiala, kmalu prekinjena. Ponovno smo z deli pričeli šele konec leta 2000. V enem mesecu se je strojno povečalo izkop na 4 metre globine, stene pa se je za preprečitev ponovnega vsipanja materiala, opažalo z borovino. Dela so se nadaljevala skoraj vsako nedeljo, tako da smo do 2. septembra naslednjega leta dosegli globino 19 metrov. S pomočjo dvigala smo do takrat izvlekli več kot 130 kubičnih metrov materiala in na dnu našli majhno špranjo, ki je vodila v ozko, 15-metrsko brezno.
Zaradi obilnejših padavin se je delo ustavilo na globini 34 metrov. Povečal se je tudi prepih v jami. Glede na prepih smo kasneje spoznali, da smo kopali pregloboko, saj je prepih prihajal iz zelo ozke špranje na globini 17 metrov.
16. oktobra 2001 je bil prekopan 2 metra dolg prehod. Prišli smo na vrh 100 metrov globokega brezna. Jama se je za njim nadaljevala z 10 do 30 metrskimi brezni do globine 145 metrov. Na dnu jame ni biločutiti prepiha. Kopanje se je zato nadaljevalo na globini 70 metrov, kjer je bilo potrebno razširiti ozko špranjo.
Sledilo je leto suše, ki je skoraj ustavilo raziskave v jami. Zaradi lažjega ugotavljanja prepiha je bila v brezno postavljena vetrnica, ki je bila povezana z mobilnim telefonom. Tako si lahko prepih v jami preverjal 24 ur na dan, s klicem na »vročo številko«.
Po skoraj enoletni “suši”, smo se 12. avgust 2002, zaradi obilnih padavin in močnega prepiha, odpravili iskat nadaljevanje. Po dvournem iskanju smo dobili tri možnosti za nadaljevanje in sicer na globini 140, 100 in 70 metrov. Prepih je spremljalo še močno bučanje iz špranj.
25. avgusta 2002 je bil odkrit prehod v novo brezno, kateremu smo ocenili globino na najmanj 50 metrov. Resnica je bila še lepša. 27. avgusta 2002 se nam je dokončno nasmehnila sreča. Nove raziskave v Breznu v Stršinkni dolini so nas privedle do brezna, globokega 90 metrov. Dno je bilo prekrito z gruščem in se navidezno končalo. Jama je s tem dosegla globino 228 metrov. Sledile so meritve, v brezno pa je bil napeljan kabel.
Leto 2003 je bilo, vsaj kar se prepihov tiče, bolj skopo. Zaradi tega pa se raziskave vseeno niso ustavile. Še vedno se je iskalo prehode v višjem kaminu, razmišljalo pa se je tudi o kopanju v breznu na globini 228 metrov. Ne eno ne drugo ni prineslo pričakovanih sadov. Poleg tega pa je grozilo, da se bo prvo, izkopano brezno sesulo zaradi dotrajanosti opaža z lesom.
Konec novembra 2003 se je končno poskrbelo tudi za utrjevanje opaža vhodnega brezna. Dela so potekala več nedelj, sanacija pa je bila dokončana šele v letu 2004.
30. decembra 2003 je zaradi večjih padavin Reka dovolj narasla da smo lahko v jami začutili prepih. Skupina jamarjev se je zato odločila da izsledi prepih v jami (prepiha zaradi skromnih padavin ni bilo skoraj eno leto). Po spustu v jamo je ugotovila da prihaja prepih iz zgornje etaže jame. V zgornji etaži je bila velika dvorana, kjer smo poleti pustili opremljeni dve smeri, možni za nadaljevanje. V eni smeri je bilo čutiti prepih in nadaljevale se je prosto v prehodno ožino. Za ožino se je odprla zasigana dvorana, s prečudovitimi kapniki in sigastimi tvorbami. Na drugi strani dvorane pa se je odprlo brezno. Kamen je samo žvižgal… Po prvi oceni več kot 100m globoko.
4. januarja 2004 je bila v Breznu v Stršinkni dolini organizirana delovna akcija, ki je bila razdeljena na dva dela: sanacija vhodnega dela brezna in raziskovanje v jami. V jami se je raziskovalo veliko brezno, ki je bilo odkrito pred nekaj dnevi. Globina tega brezna je znašala 160 metrov, stene na dnu pa so bile prekrite z ilovico. V jami je
bil vedno prisoten prepih; zaradi upada vode je vleklo v jamo. Brezno se je v spodnjem delu odprlo v ogromno dvorano, ki je bila precej blatna in se položno spuščala 40metrov globoko. V dvorano je pritekala manjša količina vode, ki se je izgubila pod steno. V ilovici so bili najdeni posamezni plastični odpadki, ki so dokaz, da jamo do te višine poplavlja Reka. V spodnji dvorani se je prosto preplezalo 5 metrsko steno ter prišlo v blatni rov, ki se je položno spuščal. Globina »nove« jame je tega dne dosegla 280 metrov; le 50 m nad globino, na kateri se je pričakovalo podzemni tok Reke, vendar je bila vrv prekratka, da bi jo dosegli še istega dne.
10. januarja 2004 se je doseglo podzemni tok Reke na globini približno 340 m. Blatni rov, kjer so se teden prej ustavili, je bil dolg 60 metrov in se je spustil do globine 317 metrov. Tam se je odprla velika dvorana, nato pa je sledil še zadnji spust do vodnega toka na globini 340 metrov. Vodni tok je širok okoli 40 metrov, sama dolžina dvorane oziroma struge reke pa zaradi prevelikega vodostaja vode takrat še ni bila znana. Dvorana se je zaključila z ravnimi stenami, ki so segale do vode, sipine pa je bilo le za pristanek ob vodi.
Po prvotnem navdušenju ob odkritju podzemne Reke, so se dela v jami nadaljevala. Marca 2004 se je začela sanacija vhodnega brezna. V 13 delovnih akcijah se je vhodno brezno zabetoniralo in opremilo z lestvami. Sanacija je bila zaključena 6. junija 2004. Vhodno, 15 metrsko brezno je bilo sanirano v obliki betonskega jaška, okolica je bila povrnjena v prvotno stanje.
18. julija.2004 se je spet raziskovalo v novih delih vodnega kanala na globini 340 metrov. Raziskovanje se je začelo na sipini, kjer se je na zadnji akciji odnehalo, zaradi visoke vode. Vodna gladina Reke in jezera se je v primerjavi z zadnjo akcijo spustila za 2 metra. Najprej se je ogledalo sifon v dostopni dvorani dimenzij 25×70 metrov in višine do 50 metrov. Proti vodnemu toku se dvorana začne spuščati in struga Reke ožiti. V dostopni dvorani se na brežinah nahajajo velike sipine prekrite z mivko visoke do 15 metrov, ter razne naplavine s plastiko.
V nadaljevanju se je vodni rov začel nižati in se spustil na višino približno 40 centimetrov in širino 1,5 metra. Po približno 70 metrih veslanja v ozkih rovih se je prišlo v dvorano veliko 50×70 metrov in visoko preko 50 metrov.
V tej dvorani se je voda pretakala pod skalami, na stenah pa je bilo vidnih več možnih prehodov v zgornje etaže. Ogromna dvorana se je zaključila s spustom stropa na višino 2 metrov in se nadaljevala s pritočnim jezerom. V tem jezeru se vodni tok razcepi na dva dela. Po približno 20 metrih se rov zapre in voda ponikne med stenami.
V vseh dvoranah so bile človeške ribice. V stranskih rokavih, kjer voda stoji, je bilo kar nekaj pene in nesnage.
27. marca 2005 se je v sodelovanju z Inštitutom za raziskovanje krasa, ZRC SAZU, v Breznu v Stršinkni dolini montiralo merilec nihanja višine vode in temperature, v zgornjih delih pa se je izmerilo odcepni rov ter napeljalo vox žico od meandra do vrha notranjega brezna. V letu 2006 se je v sklopu Interreg projekta, v katerem društvo sodeluje kot partner s Parkom Škocjanske jame, v Jami 1 v Kanjaducah ter v Breznu v Stršinkni dolini, merilo vodostaj Reke ob visokih vodah.
26. maja 2006 smo skupaj z delavci Krasinoxa postavili boljša in ustreznejša vrata na vhodu Brezna v Stršinkni dolini.
24. junija 2006, se je nadaljevalo z deli v jami. Glavni namen akcije je bilo opremiti meander na globini 140 metrov, razopremiti brezno do globine 228 metrov ter preopremiti kamin na globini 140 metrov. 25. junija pa se je nadaljevalo z raziskovanjem vodnih rovov. Najprej se je v tretji dvorani preplezalo kamin visok 15 metrov, ki se je z breznom vrnil nazaj v isto dvorano. Nadaljevalo se je v drugi dvorani, kjer voda teče pod kamnitimi bloki. Preplezalo se je 30 metrov visok kamin in se po strmem pobočju povzpelo še dodatnih 20 metrov. Na vrhu se je odprla dvorana obdana z blatom in mivko. Nadaljevalo se je po blatnem rovu in prišlo do širokega brezna globokega 30 metrov, kjer se je raziskovanje zaradi pomanjkanja opreme končalo.
29. julija se je z raziskovanjem nadaljevalo, vendar zaradi visoke vode raziskave niso bile tako uspešne, kot smo želeli.
Avgusta 2007 je raziskovanje v jami postalo že meddruštveno. Raziskovalo se je vodne dele po reki in preopremilo poševno brezno med dvorano s kapelico in kanalom reke. Pregledan je bil meander v stranski dvorani ob reki, vendar se tekoča voda konča s sifonom. Preplezalo se je 15 metrov visok kamin, ki se konča z rovom zamašenim z blatnim čepom. Raziskav v jami še zdavnaj ni konec. V jami se na dnu še vedno čuti prepih, ki prihaja iz številnih kaminov.
O odkritju je Marko Gombač zapisal:
Dne 22.10.2002 nam je ponovno visoki vodostaj Reke z močnim pihanjem omogočil, da smo se spustili iskati nov prehod. V ožinah je dobesedno ugašalo karbidovko, spustil sem se na globino 160m vendar prepih je izginil. Poplezal sem nazaj na globino150m in ugotovil da pihanje prihaja iz zgornjega do sedaj neznanega kamina. 27.10 2002 sva z Gorazdom Berčičem preplezala kamin v višino cca 40m, kjer se je odprla dvorana. Iz te dvorane smo se s širjenjem ožin prebili do dveh dvoran, kateri se končata z dolomitom. Vedno bolj smo postali negotovi ali bomo na lahek način prišli do vodnega toka. Prepih nam je kazal pot v ta zgornji del etaže, vendar zaradi majhne globine smo domnevali, da gre prepih nazaj na površje. V zgornji etaži smo dvorano preplezali do stropa v dveh smereh za lažje ugotavljanje prepiha. Po skoraj letu dni se nam je opremljena smer v zgornji etaži obrestovala. Po večjih padavinah sva se 31.12.2003 s Čok Slavkom odpravila iskati prepih v zgornjo etažo. Navedena smer je bila blizu ozkega vendar prehodnega rova, da sva lahko nadaljevala v naslednjo dvorano. Odprlo se je nadaljevanje s prelepimi kapniškimi tvorbami in veliko dvorano. Po iskanju nadaljevanja sva naletela na globoko brezno, v katero sva vrgla kamen. Slišalo se je le žvižganje kamna in oba sva obstala. Po naših izkušnjah naj bi bila globina prek 100m, bila sva brez dodatne opreme zato sva se odpravila proti površju.
Dne 4.1.2004 smo se Berčič Gorazd, Čok Slavko in jaz spustili s 300m vrvi in obilo druge opreme v globino. Po dvournem opremljanju smo dosegli globino 240m. Vsi presrečni smo se odpravili po strmem pobočju ogromne dvorane in prispeli na dno dvorane kjer je odtekala manjša količina vode pod steno. Ožina je bila le s težavo prehodna a se je po dveh metrih zožilo. Začeli smo kopati in odmikati skale v izredno blatnem rovu. Vendar se nam je posrečilo spustiti v manjšo dvorano katera je bila zanadaljevanje prav tako neprehodna brez razširitve. Vsi blatni smo obupali, kajti v blatni dvoranici ni bilo čutiti prepiha, bila je takoj zamegljena. V večji dvorani smo nadaljevali iskati možen prehod in kaj hitro sem prosto preplezal 5m v višino in se že znašel v novem rovu. Kaj hitro sem nadaljeval po rovu in že pristal nad strmim pobočjem neprehodnim brez dodatne vrvi. Nadaljeval sem pot nazaj in poklical oba sodelujoča.Berčič Gorazd se je s kratkim kosom vrvi spustil 15 m globoko in nadaljeval le nekaj metrov, kajti blatni rov se je nadaljeval s spustom. S tem smo raziskovanje za ta dan zaključili, kajti bili smo že dodobra utrujeni. Nadaljevali smo 10.1.2004 v isti zasedbi. S seboj smo imeli dodatno vrv in merilni komplet. Medtem je druga ekipa jamarjev sanirala vhodni del brezna z železnimi profili. Blatni rov na globini 270m smo na novo opremili in kaj hitro prišli do previsne stene, na kateri smo zagledali tekočo vodo. Opremili smo še zadnji del od globine 317 do rečnega toka 340m globoko. Nadaljevanje je bilo nemogoče, tako da smo po kratkem slavju začeli zapuščati reko in se vrnili na površje.
