Svojo željo sem predstavila Boniju in Zdenki, ki sta bila takoj za to. Boni bi nas vodil v jami in nam tudi priskrbel prenočišče. Zdenka pa je morala sporočiti termin, ko naj bi oba imela čas. O naši nameri sem spregovorila tudi s predsednikom društva Jordanom Guštin, ki je izlet podprl. Tako se je začela organizacija o predhodni ekskurziji v Malo – Vicenza. Jamo bi si ogledali in preučili možnosti organizacije izleta za preostale zainteresirane člane JDS.Naši dogovori so potekali tudi med delovno akcijo pred jamo Vilenica, kjer nas je bilo prisotnih veliko članov JDS.Zaradi velikega zanimanja, se iz prvotnih 4 udeležencev, število povečalo kar na 7. Pričeli smo razmišljati o najemu kombija, saj bi tako bila pot cenejša. Pomislili smo na izposojo iz Reševalne jamarske službe. Ko sem idejo prestavila Jordanu, ki je bil tudi na delovni akciji, je ta kar tam poklical predsednika jamarske zveze Vida Kregarja. Ta mu je razložil, da se vozila po novem izposojajo na podlagi pravilnika o izposoji vozil JZS.Jordan je nato v nekaj dnevih priskrbel, da smo pravilnik prejeli. Poslali smo vlogo za izposojo. Tako nam je JZS dodelila Kombi za našo ekskurzijo.
V soboto 23.04.11 smo se dobili pri Zdenki doma ob 14:30. Ko smo vse naložili, smo se spotoma ustavili v Divači po Mitjo. Natosmo se napotili v Šmarje, kjer sta nas čakala Branko in Jaka. Ko smo dobesedno natrpali še zadnje stvari v naš kombi, je ta imel podobo češkega vozila. Imeli smo namreč tudi jogi, katerega smo dali v prtljažnik in ga je bilo moč videti skozi zadnje okno. Odrinili smo nekaj po 16. uri in tako pričeli naše potovanje v Malo. Pot je bila zelo prijetna in kar hitro je minila v dobri družbi. S kratkim postankom na kavi smo v Malo prispeli malo po 19. uri. Med vožnjo po naselju Malo, je Boni zagledal eno od članic in prijateljic društva GSM Angelo. Ustavili smo se in jo pozdravili. Povabili smo jo na skupen ogled jame naslednji dan. Angela je bila namenjena na zabavo diplomiranja njenega prijatelja. Nato nas je Bonni peljal v prostore njihovega društva, kjer so mu prijatelji pustili napihljiva ležišča za nas. Imeli smo tudi dovolj časa, da smo si ogledali klubske prostore, ki so bili bogati s slikami in poročili raziskovanj. Ko smo odhajali, je Bonija poklicala Angela in sporočila, da smo tudi mi povabljeni na praznovanje. Tako smo se pridružili veseli skupini dveh diplomirancev, ki so že veselo proslavljali. Diplomiranca sta po italijanskih načelih prejela naziv doktor. V ta namen so ju prijatelji oblekli v zdravniška oblačila. Pripravili so jima tudi razne igre, ki sta jih morala odigrati. Sledila je bogata večerja. Pijače in jedače je bilo na pretek. Proti polnoči, smo se zahvalili za pogostitev in odšli »domov«. Od naselja Malo do Vicenze je vožnja trajala kar dvajset minut. Pri Boniju doma smo se prerazporedili in si pripravili ležišča. Na zaslugo Bonija in njegovih prijateljev, smo spali odlično, saj so napihljiva ležišča tako rekoč prave postelje.
Nedelja 24.04.11 je bila Velika noč. Zaradi družinskih kosil, so nam nekateri jamarji GSM sporočili, da v kolikor želimo spremstvo v globlje dele jame, bi nas lahko peljali v jamo šele po 13. uri. V nasprotnem primeru, bi nas Bonni popeljal v dele, ki jih je bolje poznal, že zjutraj. Ta predel je lažji in hitrejši. Težji in daljši pohod bi nato naredili v ponedeljek 25.04.11. Odločili smo se za pohod v spremstvu v globlje dele jame. V dopoldanskem času nam je Bonni razkazal znamenitosti Vicenze. Ta je znana po delih Palladija, arhitekta iz šestnajstega stoletja, ki je zgradil nekaj najpomembnejših zgradb v Vicenzi. Na hitro smo si od daleč ogledali Palladia(Olimpijskega teatra), Palladijevo vilo ter cerkev Monte Berico na hribu, od koder sega pogled na celo Vicenzo. Tam so si imenitneži dali zgraditi pokrito stopnišče od vznožja hriba do cerkve. Hitro se je bližala ura naše odprave, zato smo pohiteli proti Malu. Z vodiči smo se dobili na kavi ob 13. uri v baru na Monte Malo. Pridružili so se nam Miguel Iadini, Alberto Drago z Angelo Pasqualotto, njena starša Massimo in Mara, Alberto ter predsednik društva GSM Pierga Marchioro z Lauro Nicolini. V jamo smo se podali ob 15 uri. Pogled na vhod jame nam je dal občutek, da gremo v turistično jamo. A nam je veselje skalil takojšen prehod skozi vodno ožino, kjer smo po trebuhih plazili nekaj metrov. Pot se nato nadaljuje v ozkem vodnem rovu. Jama ima le malo kapniških in zasiganih delov. Zato pa nas je spremljal vseskozi potoček, ki se je občasno prelevil v prave vodne dele, kjer smo se plazili ob robovih kot nekakšni pajki. Komur ni uspelo, se je že kar zgodaj okopal na 10ih stopinjah. Jama je labirint rovov, ki se raztezajo v hrib v različnih višinskih nivojih. Vhod v jamo se nahaja na 300 m nadmorske višine. Vrh hriba pa sega do 600 m. Naša smer je sprva potekala po glavnem rovu (il Ramo Principale), nadaljevala po rovu Trevisiol (il Ramo Trevisiol) do rova Mexico (il Ramo Mexico). Ko smo prispeli do dvorane Ballatoio, smo zavili v zeleni rov (il Ramo Verde).
Z nekaj postanki za malico in pivo, smo se odločili, da pot zaključimo tam. Vračali smo se po isti poti do dvorane Ballatoio, kjer smo izbrali Združitveni rov (il Ramo del Congiungimento) in nadaljevali do mrtvega rova (il Ramo Morto).Ob križiščih so nas vodniki spraševali, kam bi radi šli. Ker smo bili že fanj potolčeni in utrujeni od plazenja, smo se odločali za lažje poti. Razdelili smo se v dve skupini. Prva se je vrnila po isti poti proti izhodu. Drugi pa smo šli skozi glineni rov (il Ramo dell’ Argilla) in rov Marmitt (il Ramo delle Marmitte) Tam nas je čakalo mrzlo presenečenje, saj smo dobesedno del rova preplavali. Po napornem plazenju, je bila ta pot prava milina, pa še opremo smo si oprali. Prišli smo do rova Al Trivio, kjer smo se združili s preostalimi. Pot smo nadaljevali skozi jezerce Di Caronte v dvorano prestola (Sala del Trono), sifona, Colata bianca in do vhoda. Del skupine smo se odpravili skozi desni vhodni rov (il Ramo Destro dell’ingresso), kateri je bil zelo zanimiv. Pozačetnem plazenju po trebuhu in komolcih, nas je na koncu pričakal pravi blatni tobogan. Spustili smo se po njem in zaključili pot kot blatni snežaki. Z jame smo prilezli ob 19. uri. Nekateri smo svojo opremo oprali kar v potočku. Preoblekli smo se in se odpravili na večerjo v bližnjo pivnico in bruscetterio Birerria Rana. Po večerji smo spili še nekaj piv, se dogovorili za uro odhoda naslednjega dne in se poslovili. Legli smo utrujeni in zadovoljni.
V ponedeljek smo se dobili na parkirišču pred vhodom ob 9h. Pričakali so nas predsednik društva Pierga,Paolo Comparin in Alessandro Minuzzo z ženo Eliso. V jamo smo se podali ob 10. ih. Tokrat smo šli po drugačni poti, ki nas je peljala skozi glavni rov (il Ramo Principale), do desnega aktivnega rova (il Ramo Attivo di destra) v dvorano Snoopy. Tu smo imeli kratek postanek ob bivaku. Pot smo nato nadaljevali po črnem rovu (il Ramo Nero) do dvorane dei Tufi, kjer smo prispeli do jezerca Ups. Ob pogledu nanj nam je zaostal dih. Spominjal me je na eno od triglavskih jezer – Črno jezero. Voda je bila bistra, globoka, zelene barve. Nepopisno lepa. V dvorani Dei tufi smo malicali in se odločili za povratek. Potekal je po isti poti. Iz jame smo prispeli ob 16:30. Ta pot je bila približno dvakrat daljša kot dan poprej. Predvidevamo, da smo prehodili 7 km. Ko smo se preoblekli, smo še malo pokramljali ob naših zalogah malic. Prijatelje smo povabili še na pijačo v zahvalo. Kmalu smo se poslovili in odšli proti Vicenzi po preostalo prtljago. Domov smo se odpravili po 18. uri. S kratkim postankom za večerjo pri Pordenonu, smo se v Sežano vrnili ob 23. uri.
Sestavila: Reni Vadnov
Fotografije: Jaka Jakofčič