Vilenica

Jama Vilenica je do sredine 19. stoletja slovela kot najlepša, največja in najbolj obiskana jama matičnega Krasa. Turistični obiski jame so zavedeni v listinah že leta 1633, ko je grof Petač dal jamo v upravo lokavski župniji. Župnija je lahko razpolagala z zaslužkom od vstopnin nabranih z vodenimi obiski jame. Za svoj sloves se poleg lepoti jama lahko zahvali tudi bližini kobilarne Lipica in bližini trgovske poti Dunaj -Trst. Prvi častitljiv obiskovalec je bil leta 1660 avstrijski cesar Leopold I, ki si je med obiskom kobilarne v Lipici ogledal tudi jamo. Med pomembnimi obiskovalci v 18. stoletju naj omenimo še kralja Neaplja in Sicilije Ferdinanda in naravoslovca Balthasar-ja Haquet-a. V začetku 19. stoletja je jamo dvakrat (1816 in 1818) obiskal tudi avstrijski cesar Franc I. Leta 1819 so v Vilenici uvedli vpisno knjigo (usnje, format 43 * 30cm), ki jo hranijo na Inštitutu za raziskovanje Krasa v Postojni. Kasneje je Vilenica zaradi novih odkritij v Postonjski jami počasi začela toniti v pozabo. Od leta 1836 lokavska skupnost ni več organizirala jamskih obiskov, ampak je upravljanje jame prepustila gostilničarju Antonu Muhi. Od leta 1886 do konca II. svetovne vojne je z jamo upravljalo Tržaško planinsko društvo (Societa Alpina delle Gulie di Trieste). Dolgo zapuščena je Vilenica ponovno zaživela leta 1963, ko je skrb zanjo prevzelo Jamarsko društvo Sežana.

Člani društva so v svojem prostem času postopoma obnovili poti in uredili električno razsvetljavo. Jama je nekoč močno burila domišljijo obiskovalcev in domačini so verjeli, da v njej prebivajo dobre vile. Tako je Vilenica dobila svoje ime. “Vilenica” se imenuje tudi mednarodna literarna nagrada, ki jo vsako leto podelijo prav v njeni Plesni dvorani. Za obiskovalce je Vilenica opremljena in osvetljena v dolžini 450 metrov, dolga pa je več kot 1000 metrov. Voden obisk traja približno eno uro.